Slikar laureat Ernest Artič postavlja barvo v središče svojih interesov in izrazov. Pri barvah sledi umetniškemu in teoretičnemu znanju ter ga raziskuje na svoj način, poglobljeno. Wassily Kandinsky pravi, da imajo barve, podobno kot zvok v glasbi, najbolj neposreden dostop do duše, zato jih Ernest uporablja za izražanje vsega, kar prebiva na površini njegove notranjosti. Barve izbere kot svoje zaveznike, sogovornike in zaupnike, kot glavne spremljevalce na svoji ustvarjalni poti.

Njegovo delo je raznoliko, zaznamovano z neutrudno raziskovanjem slikarja. Pri tem avtor sledi svojim interesom in se nikoli ne podredi trenutnim trendom. Svoje ustvarjalne misli in dejanja v celoti izraža v celotnih serijah, v ciklih, v katerih uresničuje osebno izbrane ustvarjalne koncepte. Na slogovno, tehnično in motivično različnih poteh pa je zanj vedno najpomembnejša povezava z barvo. Odmik od sinteze resničnosti, ki je bolj radikalno uresničen v Velikem poku in barvnih dialogih, še bolj potrjuje dejstvo, da je za Ernesta Artiča barva glavna stvar, je vse. Ne podreja ga realizmu ali obliki in mu zato ne pripisuje le opisne funkcije. Daje ji samostojno vlogo in v svoji ustvarjalnosti naredi, da slika deluje predvsem skozi kromatični učinek. Barva postane samostojen motiv in sestavni element kompozicije. Z njim komunicira odprto, ga postavlja na slikarsko polje v obliki čistih in homogenih plasti, raziskuje fascinacijo mešanja in se posebej posveča kromatičnim odnosom in dialogom. Avtorja zanima, kako barve medsebojno delujejo. Vzpostavi njune primerjave toplo-hladno, svetlo-temno in dopolnjujoče se. S primerjavo razlik doseže napetost. A ukvarja se tudi s sorodnimi barvami ter išče harmonijo in ravnovesje. Da bi njuno interakcijo še bolj poudaril, ju skoraj vedno uporablja v obliki popolnih barvnih načrtov v sedanjih delih, s čimer še bolj jasno vzpostavi različne odnose med njima. Skozi harmonije in kontraste se naučimo prepoznati umetnika kot izostrenega kolorista, ki barvam pristopa tako racionalno, kot zato analitično in čustveno, subtilno.

Celotne kompozicije ne zahtevajo zunanjega pripovedovanja. Plasti barv postanejo nosilci pomena in izraza. Kljub abstraktnemu oblikovanju slik barvo dojemamo ne le kot formalno značilnost enega umetniškega dela, temveč kot temeljni element vizualnega mišljenja.

Avtor razvija koncept kromatskega dialoga kot uganko številnih kromatičnih ravnin. Čeprav gre za ravninsko načelo, s premišljeno kompozicijo doseže tudi perspektivo. Kljub čistosti imajo barvne ravnine organski in mehak učinek. Fragmentarne oblike ugank določa oster, tekoč in zaprt obris ali pa gre zgolj za natančno nanašanje barve brez vidnega okvirja. Kompozicije so uravnotežene in trdne, večinoma centralno zasnovane. V harmonični harmoniji prevladujejo ritmi, ki slikarskemu polju dajejo posebno vitalno moč in utripajočo intenzivnost. Na ta način imajo scenografije dinamičen, a uravnotežen učinek. Avtorjeva barvna paleta je široka in bogata, dialogi pa so vzpostavljeni v vsakem slikarskem področju, tako v smeri različnih kontrastov kot harmonije. V nekaterih rešitvah so tople in živahne površine, najpogosteje rdeče, vključene v dizajn, zgrajene s hladnejšimi odtenki, ki ustvarjajo nekakšen vizualni center gravitacije. Topli toni v njegovih delih imajo učinek koncentracije svetlobe ali njenih odsevov, ujetih v "ogledalu" vsake površine.

Avtor uporablja tudi eksperimentalne rešitve v svoji raziskovalni in ustvarjalni poti. Že večkrat smo opazili posege pri dodajanju slikovne ravnine. Načelo »slike znotraj slike« se pojavlja tudi v njegovih ustvarjalnih prizadevanjih te vrste. Avtor ga uporablja za dodatno poudarjanje ali poudarjanje dejanja ali za ustvarjanje kontrapunkta. Poleg monokromatskih in mešanih površin se pojavljajo tudi nove metode in pristopi, ki predstavljajo utrinke ustvarjalne svobode. Strukturni poudarek na barvnih površinah doseže z eksperimenti z mešanimi tehnikami, medtem ko z "kuhinjskimi dodatki" deluje kot alkimist in uspe pridobiti edinstvene strukturne učinke iz posameznih plasti. V nasprotnem primeru so slike skoraj praviloma ustvarjene z plemenito oljno tehniko. Trenutna dela slikarja ležijo na stičišču umetnostne teorije in intimnega občutka barv. V njih je vloga barv še posebej izpostavljena in kompleksna. Slike ne ustvarjajo le slikovitih kromatičnih kompozicij, temveč tudi odpirajo vizualne in čustvene prostore, kjer barva postane dialog, najprej z avtorjem, nato z gledalcem. In plasti barve lahko zaznamo kot resničen odmev notranje izkušnje.

To je še en avtorjev poklon barvi, njeni izrazni, simbolni in čarobni moči.

Anamarija Stibilj Šajn

Univerza. Dipl. Um. ZG.